»Matematika mi je vedno šla zlahka, a sem šele v 8. razredu začela uživati ​​v njej.

 Moj učni načrt matematike v 8. razredu je bil drugačen od vsega, kar sem počel prej. Moja učilnica je uporabljala judo matematiko, metodo, ki je učencem omogočala, da delajo v svojem tempu.

 Tako kot pri vadbi borilnih veščin so si učenci prislužili pasove (zapestnice), ko smo obvladali različne vidike učnega načrta. Skozi pasove smo napredovali s svojim tempom - z zahtevo, da ste morali doseči tri črne pasove (enega za vsako trimesečje kurikuluma) do konca leta (z dodatno možnostjo izziva dokončanja kurikuluma z dodatnimi kreditnimi točkami, da pridobite najvišjo stopnja: zeleni pas).

 Judo matematika je pritegnila mojo tekmovalno plat, ko smo se s prijatelji izzivali, da smo prvi v skupini prijateljev, ki si bomo prislužili svoje pasove. Tako je pouk matematike postal igra – bolj smo se ukvarjali z vsebino in bili navdušeni vsakič, ko je nekdo obvladal učni načrt in napredoval.

 Toda zaradi odnosa judo matematike sem začel uživati ​​v študiju. Pri judo matematiki je veljalo pravilo, da ne smeš biti več kot dva pasova pred katero koli drugo osebo v razredu. Zaradi tega sem se pogosto znašel, ko sem pomagal drugim študentom pri učenju učnega načrta in napredovanju skozi program. Videl sem moč, ki jo ima matematika, da me približa vrstnikom in se poveže z ljudmi z ozadji, ki so precej drugačna od mojega. Zelo hitro sem ugotovil, da smo z učenci, ki sem jim bil mentor, izražali enako navdušenje, ko smo osvajali težke pojme. Matematika je bila skupni jezik v različnih kulturah in izkušnjah in zaradi tega me je začela bolj zanimati.

 Rad ustvarjam odnose, spoznavam druge kulture in rešujem probleme. Tistega leta sem se naučil, da je matematika čudovit most med vsemi tremi.«